ZADNJI DAN MINIL V ZNAMENJU DVEH PERFORMANS PREDAVANJ IN KONCERTA LOLLOBRIGIDA
ZADNJI DAN MINIL V ZNAMENJU DVEH PERFORMANS PREDAVANJ IN KONCERTA LOLLOBRIGIDA
Zadnji dan Performe se je končal v velikem stilu ... Performans 7 sekund se je še zadnjič odvil na dveh lokacijah: na Trgu generala Maistra in Slovenski ulici, medtem ko sta petkovo popoldne v Umetnostni galeriji zaznamovali dve performans predavanji, ki sta ju pripravili likovna umetnica Jasmina Cibic in performerka, plesalka in koreografinja Mala Kline.
Prvo performans predavanje je bilo bolj klasičnega tipa: Jasmina Cibic je sestavila predavanje v obliki angleške abecede, na katero je navezala različne osebnostne lastnosti Male Kline in pritegnila z izborom besed, ki opisujejo to čudovito koreografinjo. Jasmina ji pripiše zanimanje za filozofijo (ki jo je tudi študirala), psihoanalizo, stvarno in fiktivno literaturo, teater in humor, pri katerem zapiše:« H je za humor. Če se spomnite je imel Fellini pri sebi vedno košček papirja z besedami »Spomni se, da je to smešen film!«, ki ga je prilepil na kamero, ko je snemal film.« Pri črki V (viewer= gledalec) potegne vzporednice s sabo, saj se opredeli za turističnega opazovalca: » In turistični opazovalec sem jaz ... Kajti do danes nisem videla niti ene predstave Male Kline niti je nisem spoznala osebno. Ne morem se opredeliti niti kot raziskovalec ali vojer ...«
Mala Kline je po drugi strani predstavila dramaturginjo in performerko Andrejo Kopač, ki je v ponedeljek začela z uvodnim performans predavanjem, tako da je bil krog zdaj z njo tudi sklenjen. Mala Kline je izbrala zanimivo scenografijo s palmo in vodo, ki se je nahajala v pritličju Umetnostne galerije Maribor (del razstave Lords of dirt), in izkoristila ves njen potencial, saj je pogumno zabredla v vodo in v njej med drugim tudi izvajala svojevrstno koreografijo, med katero je oponašala gibe flaminga. Poudarek je bil na predavanju in koreografiji Andreje Kopač, ki jo je izvajalka predvajala na prenosnem računalniku, potem pa je z oponašanjem njenih gimnastičnih gibov nadgradila predstavo s svojo koreografijo. Maja Kline pravi, da naši družbi primanjkuje odprtosti do drugega in drugačnega, in vidi pomen performans predavanj prav v tem, da se zliješ z drugim, ki ga osebno ne poznaš ter da obenem preskočiš dogmatične ideološke okvirje. Ples ji ne predstavlja samo estetske vrednosti, temveč v njem vidi način, da se plesalec poveže s kozmičnim principom in kolektivnim nezavednim, ki se nahaja v vseh nas. Morda si je prav zato za svojo predstavo izbrala element vode, saj je voda v sanjski govorici metafora za čustva in nezavedne procese ... Tako kot voda v sebi hrani spomin, tako tudi telo v obliki blokad, napetosti in bolezni, v sebi kopiči najrazličnejše spomine na osebno in kolektivno travmo, s katero plesalec skozi ples vedno znova razrešuje. Prav zato je Mala Kline pokazala s svojim nastopom veliko mero duhovitosti, poguma in inovativnosti ... Če povzamemo vsa performans predavanja skupaj, pa lahko rečemo, da je bil udeležencem koncept jasen in da so se ob ustvarjanju performansov zabavali na različne načine, vendar je prav, da so jih nekateri umestili znotraj določene teoretske filozofske paradigme ter jim s tem dali piko na i. Delati predstavo o nekom, ki ga ne poznaš, ni tako lahka naloga, a obenem ti pušča veliko odprtega manevrskega prostora za interpretacije ...
Po dogajanju v Umetnostni galeriji Maribor, v kateri so se nadaljevali performansi ob odprtju njihove nove razstave, smo se organizatorji Performe in umetniki, ki so na njej sodelovali, odpravili na prigrizek, na katerem smo predebatirali zadnje dogodke. Pot smo končali na koncertu hrvaške skupine Lollobrigida, na katerem se je zbralo okrog 150 ljudi. Lahko rečemo, da je Performa znova postregla z odličnimi izvajalci in zanimivimi nastopi, ki nam bodo še dolgo časa odzvanjali v glavi. Z odličnim izborom video izvajalcev in performerjev so se izkazali tako organizatorji kot programski selektorji in pokazali, da so performansi zadnje čase v porastu in da je tudi njihova kvaliteta na visokem nivoju. Ko bi le bila država bolj dovzetna za financiranje tovrstnih dogodkov, mediji pa za ustrezno poročanje in kritično refleksijo o njih ...
Miša Gams
DRUGI DAN PERFORME
DRUGI DAN PERFORME V ZNAMENJU DOGAJANJA V LUTKOVNEM GLEDALIŠČU
Včerajšnji dan festivala je postregel s številnimi mladimi umetniki in zanimivimi performansi, za katere lahko rečemo, da so se držali vodilne rdeče niti festivala, saj so v ospredje postavili gledalca in njegovo percepcijo. Gledališki režiser Luka Martin Škof je tokrat v okviru performans predavanja predstavil performerja Jašo Mrevljeta. Postavil je zanimivo konstrukcijo iz kartona, jo prelepil z listi, ki jih je sprintal iz interneta, in na katerih je lahko gledalec dobil uvid v delo mladega umetnika, ki ga je režiser »izdeloval« skozi performans. Iz ogromne kartonske konstrukcije so bile namreč s cevkami napeljane številne manjše kartonske škatle, ki so jih obiskovalci poveznili na glavo in preko cevk poslušali Škofov govor, ki je v ospredje postavil generacijo 1978, ko se je rodil Jaša. Rojstvo performerja sovpada s smrtjo predsednika Tita, razpadom Jugoslavije in porajajočim vzponom računalništva, vznikom interneta in obdobja tranzicije, ki je bilo med drugim zaznamovano s številnimi političnimi korupcijami in škandali. Prelomna leta, ki so zaznamovala spočetje , rojstvo in vzpon umetnika zatajene generacije, ki v teh časih težko najde zaposlitev in potrditev v družbi, so bila osrednji motiv Škofovega performansa, v katerem je med drugim želel poudariti neštete možnosti, ki jih omogoča internet - od gradnje številnih socialnih mrež do hitrega in učinkovitega prenosa informacij.
Naslednji performans, ki se je zgodil pred Lutkovnim gledališčem v Mariboru, je vzel pod drobnogled percepcijo gledalca in njegov primarni voajerizem. Sebastjan Geč je s še dvema sodelavcema in s pomočjo laserskih kvadratov določil tri mesta za tri gledalce, ki so s pomočjo daljnogleda opazovali kretnje, signale in koreografijo treh umetnikov, ki so se nahajali na primerni oddaljenosti. S tem so se približali ideji, da je gledalec kot kreator, interpretator in vizualni predator vselej nujni del procesa umetniškega ustvarjanja in performativnega dejanja. Performer je brez opazovalca, gledalca in kritika samo nezaključena celota, kateri manjka osrednji, bistveni del. Zato je tako pomembno, da se festivala Performa udeleži čim več ljudi, ki šele dajo smisel in pomen posameznemu performerjevemu delu. Performans 7 sekund se bo v naslednjih dneh odvil v različnih variacijah in na različnih lokacijah kot so Železniška postaja in Trg generala Maistra ter v blokovskih naslejih Nova vas, Pobrežje in Tezno.
Za vrhunec torkovega večera je poskrbel duo Eclipse s predstavo In vino veritas, na kateri sta performerki opozorili na ekscesno naravo kulture pitja in ambivalentno naravo krščanskih vrednot. Pohvaliti velja tako dramaturško zasnovo kot skrbno izdelano scenografijo, s katero sta se zlili umetnici in noge njune »žrtve«, padlega angela s krvavečimi nogami. Kar je zanimivo pri tem performansu je že sama zamisel o združevanju nasprotij – obsesivno čiščenje že čistih nog deluje kot simbol krščanske potlačitve nagonskih, živalskih in seksualnih vzgibov. Z zarezom v meso avtorici zarežeta v tkivo »padlega angela«, ki v trenutku postane človek iz mesa in krvi, nekdo, ki se podobno kot Jezus žrtvuje namesto vseh okoli sebe. V tem primeru si gledalec oddahne, da ni na njegovem mestu ter potlači impulze slabe vesti, gnusa, nelagodja in seksualnega fetišizma, ki jih performans u obliki številnih zgodovinskih, eksistencialnih in psiholoških ran pušča na gledalcu. Ni treba posebej poudariti, da tudi pitje krvi nosi v sebi krščansko konotacijo ter vzbuja ambivalentna občutja, kar v zadnje čase postaja z novim valom vampirizma prava manija med mladimi, ki jo s pridom izkoriščata filmska in oglaševalska industrija. Večplastnost performansa, ki pred gledalcem razkosava sam koncept boga in ga spusti iz simbolne na banalno materialno raven, je hkrati njegova največja estetska vrednost. Priporočamo, naj vam tekne...
Miša Gams
ČETRTI DAN PERFORME
ČETRTI DAN MINIL V ZNAMENJU LITERARNIH PERFORMANSOV
Ko se je v blokovskih naseljih Nova vas, Pobrežje in Tezno končeval performans s simboličnim naslovom 7 sekund, o katerem smo pisali v prejšnjih prispevkih, se je v Športni dvorani Ljudski vrt oz. Lukni odvilo performans predavanje z naslovom Mare Bulc dela Jasmino Cibic. Po vzoru njenih fotografij, ki prikazujejo nagačene živali, ki so postavljene na piedestal, je tudi Bulc postavil svojevrstni piedestal na sredini športne dvorane ter se povzpel nanj z rokometno žogo v roki. Bilo je zanimivo opazovati njegov nastop, ki je potekal istočasno z vajami dveh rokometnih ekip, ki sta najprej z distanco opazovale dogajanje (ena od rokometašic je vzkliknila: »Poglejte, kip svobode!«), potem pa nadaljevale z vajami. Trener ene od njih je bil skozi nastop vidno razburjen in je komaj zadrževal jezo. Bulc, ki je iz prenosnega računalnika, postavljenega kak meter stran od piedestala, bral informacije o umetniškem udejstvovanju Jasmine Cibic, je z žarom nadaljeval nastop, ki je trajal dobrih dvajset minut. Vmes se je v dvorani zbralo precej mladih športnikov in mimoidočih, ki so spremljali performans , čeprav se jim je videlo, da nimajo pojma kam bi ga uvrstili in kako bi ga sploh interpretirali. Prepletanje športnega in umetniškega dogodka je tako našlo začasno stično točko med publiko, ki drugače ne obiskuje kulturnih prireditev in tistimi umetniškimi dušami, ki ne obiskujejo športnih prireditev. Čeprav bi bilo zanimivo tovrstni performans izvesti sredi kakšnega večjega športnega spektakla, je Bulc na sila posrečen način razblinil meje med dvema različnima diskurzoma in pokazal, da performans ne pozna družbeno določenih meja in da je njegov čar zlasti v momentu presenečenja, ki preskoči v gledalcu, ki pričakuje nekaj drugega. Lahko bi torej odgovorili na vprašanje, ki si ga je postavila Performa ob otvoritvi in rekli, da je gledalec tisti, ki sam za nazaj interpretira videno in ki sam postavlja in poljubno prestavlja simbolne pomene.
Ob 20h se je v KBG odvil pravi literarni spektakel, saj sta nastopili kar dve skupini mladih ustvarjalcev. Najprej se je z literarnim performansom z naslovom Izstop predstavila pesnica Lučka Zorko Titan, ki je v predstavi združila pesniški nastop, gledališko predstavo,video in performans. Podobe, ki so se pojavile v videu, ki ga je režiral Simon Poldauf, so se iz platna preselila na oder v Lučkine roke. Oba igralca, poleg Lučke Zorko je nastopil tudi literat Tomo Podstenšek, sta pokazala izvrsten igralski talent, ki je kar prekipeval od strasti. S svojevrstnim črnim humorjem in različnimi bizarnimi vložki jima je uspelo začiniti celotno predstavo in jo umestiti na več različnih pomenskih nivojev. Prizor hranjenja s placento ob pomoči ročne žage ostane v glavi gledalca še dolgo časa. Poleg izvrstne dramaturgije in režije velja pohvaliti tudi sam koncept avtorice, pri katerem so prišle njene pesmi še bolj do izraza. Pesmi, ki so bile brane v videu mogoče malo manj, a zato pesmi, ki so bile prebrane med predstavo, delujejo toliko bolj doživeto. Koncept performansa znotraj videa pa je žal prišel premalo do izraza, saj branje pesmi na vnaprej določenih »nenavadnih« lokacijah izgubi na momentu spontanosti oz. je prikazan kot vnaprej zrežiran dogodek, ki mu umanjka mimoidočih gledalcev in prej omenjenega momenta presenečenja. Vseeno pa lahko Lučkin projekt »beremo« večdimenzionalno, saj poleg zgodbe o ambivalentnem statusu muze vsebuje celo ekološko in politično oz. družbeno-kritično paradigmo…
Večer se je nadaljeval z literarnim nastopom piscev, ki so zbrani okrog revije I.D.I.O.T. V bistvu se je s svojimi pesmimi predstavil urednik revije Tibor Hrs Pandur, družbo pa sta mu delala sourednik revije Uroš Prah, ki je bral pesmi nekaterih ostalih ustvarjalcev, in dj Crash&Cary, ki je poskrbel za glasbeno podlago. V svojem manifestu imajo«Idioti« napisano naslednje: »IDIOT je drugega časa. IDIOT hoče đemat, se plodit povsod. IDIOT se piše proti času, proti preteklosti in prihodnosti, proti sistemu se piše, vedno proti toku. Vedno proti nekam. To je moderna doba. Taktika se skoz spreminja Tekst mora šponat.» O tem smo se prepričali tudi na nastopu, ki se je zavlekel pozno v noč in na katerem se je Tibor Hrs Pandur izkazal kot izjemno ploden ustvarjalec, ki mora sicer še izoblikovati svoj nastop in ga vmestiti v bolj sprejemljive časovne okvire, a tudi kot vsestranski mislec in čuteči lirik, ki mu pojem ljubezni ne predstavlja zgolj puhle fraze…
Miša Gams
PRVI DAN PERFORME
PRVI DAN PERFORME MINIL V ZNAMENJU PREDSTAVITVE VIDEO UMETNIKOV IN PERFORMERJEV
16. Performa se je začela včeraj z opoldanskim predavanjem na Filozofski fakulteti v Mariboru, kjer je dramaturginja Andreja Kopač »izdelovala« gledališkega režiserja mlajše generacije Luka Martina Škofa. Koncept t.i. performans predavanj sta pojasnila selektorja tega programa likovni umetnik Miha Horvat in performerka Katarina Stegnar : » Najin koncept za letošnjo Performo 2011 je bil preprost in se razpira skozi vprašanje kako združiti in povzeti delo posameznikov in posameznic, umetnic in umetnikov različnih izraznih področij, ki pripadajo neki generaciji, rojeni v Sloveniji? Generaciji, ki si morda že zasluži več prostora in prepoznavnosti; generaciji, ki si ga bo zagotovo vzela.« Andreja Kopač je kot vestna novinarka in dramaturginja generacije, ki šele prihaja, svoje predavanje zasnovala na svojemu tekstu, ki predstavlja režiserjev portret v 53 slikah. Skozi že ustvarjene in prihajajoče predstave diplomanta ljubljanske AGRFT je spregovorila o diskurzih, filozofskih predispozicijah in psihologiji avtorja, ki pravi o režiserjevem delu naslednje: » Če si človek, se naučiš ljudem prigovarjat, znat koga pohvalit. Egocentrizem se mora v takšnih primerih skriti, umakniti. Nobene druge metode ni. Z vsakim posebej je treba skupaj graditi, upoštevati njegovo psiho, preganjat strahove. » Pri tem Škof postavi kult telesa kot osnovno premiso, skozi katero se vzpostavlja identiteta, porajajoče strasti v telesu pa kot tisti medij, ki omogoča identiteti da vznikne kot lastnost človeškega in njegovih odnosov, ki predstavljajo za igralce neke vrste terapijo. Škof, ki je znan predvsem po režiji komedij, za katere pravi, da je to »edini žanr, ki vzdrži to neizprosno sedanjost«, se trudi vzpostaviti komični mehanizem kot princip, ki bi ga vsi razumeli. Žal je naslednje performans predavanje z naslovom Mala Kline dela Andrejo Kopač odpadlo zaradi bolezni koreografinje, a smo Andrejo Kopač spoznali posredno vsaj preko prvega predavanja. V naslednjih dneh se bodo spoznavali, interpretirali in nadgrajevali avtorji kot so performerja JAŠA in Mala Kline, gledališka režiserja Mare Bulc in Luka Martin Škof ter likovna umetnica Jasmina Cibic.
Performa se je ob 18h preselila v galerijo Media Nox, kjer je imel Marko Brumen kot selektor video performe predstavitev gostujočih avtorjev. Povedal je, da ga pri izbiri videov ni gnal določen žanr ali teoretsko ozadje, temveč takojšen vizualni učinek, ki ga je delo imelo na njegovo percepcijo. Izmed avtorjev predvajanih videov je bila prisotna edino mlada Splitčanka Mirjana Batinič, ki je pokazala na politični podton svojega videa z naslovom Nikogaršnja nevesta. Avtorica se skozi performans, ki je spomladi nastal v galeriji Alkatraz na Metelkovi, sprašuje o vzrokih, ki pripeljejo priseljenca do tega, da se z nekom poroči zaradi ureditve državljanstva. Travmatsko izkušnjo poroke je predelala tudi v plesnem videu, ki je kot dokumentirana verzija performansa zelo estetski in deluje kot samostojni izdelek. O mejah med performansom, videom in plesnim filmom se je v nadaljevanju razvila tudi obsežna diskusija, ki so jo podžgali Marko Brumen, videastka Ana Pečar, koreografinja Mojca Kasjak , performer Miha Horvat in koordinatorka programa Petra Kolmančič. Mojca Kasjak je povedala, da so bili njeni performansi in koreografije vedno zasnovani multimedijsko in da jo je video kot dokumentirana verzija predstave marsikdaj tudi presenetil, saj je predstavo potem gledala z drugimi očmi. Miha Horvat je poudaril kompleksno naravo videa in performansa, za produkcijo, ki nastaja na tem področju, pa je dejal, da je zelo obsežna in kvalitetna. Po drugi strani je Petra Kolmančič dejala, da je v slovenskem prostoru zastopanih veliko plesnih ustvarjalcev in festivalov, medtem ko je samih plesnih videov oz. filmov bolj malo. Prav zato so se organizatorji Perfome pred tremi leti odločili podpreti ta žanr. Miha Horvat je pri tem dodal, da je festival neke vrste logistični center, kjer se prikazuje končni izdelek umetnikov, medtem ko se največja potreba kaže v ustanovitvi umetniškega laboratorija, kjer bi se performerji družili in nadgrajevali individualne izkušnje. Tudi Ana Pečar je omenila povsem človeško potrebo po komunikaciji brez besed, ki jo pozna že živalski svet, ki se sporazumeva preko vonja. Performans je po njenem mnenju podoben življenju, performerji pa preko druženja skozi glasbo in gib posnemajo najbolj primarne naravne vzorce.
Poleg videa Mirjane Batinić, ki je bil premierno predvajan na včerajšnji otvoritvi, velja omeniti še ostale slovenske avtorje kot sta Mateja Bučar in Vesna Krebs. Prva je izpeljala performans Zelena luč, v katerem je pokazala, da je lahko zelena luč na semaforju izziv za različne koreografije, ki so se spntano odvile na ljubljanskih prehodih za pešce, druga pa je z videom Razmaščeno telo RMX ujela plešoče telo v mrežo interaktivnih projekcij. Holografska video projekcija Dalije Ačin, ki se vrti za črnim ozadjem v pritličju galerije, ustvarja simbiotično sintezo digitalnega in fizičnega ter se osredotoča na dojemanje virtualnega in fizičnega telesa. Plesne geometrije, ki se odvijajo znotraj vizualne kletke, predstavljajo izziv za italijansko produkcijsko skupino Motus, ki z videom Crac opozarjajo na lom celote in kaos, ki ga doživlja sodobni plesalec. Po inovativnosti pa izstopata tako video Aleksandre Domanović, ki s spretno montažo ustvarja enotno sliko desetih različnih variacij istega performansa ter video Klimatska naprava avtorja Oliverja Larića, ki je ročno izrezoval 3975 posnetkov svojega performansa in s tem ustvaril enkratno video umetnino. Na koncu naj omenimo še odlična video izdelka filipinske koreografinje Donne Mirande z naslovom Malo prostora za dvom in Seveda to ni kad. Pri prvem gre za performans brez performansa, kjer gledalec ne ve ali je postavljanje blazin v čakalnici dokumentirano dejanje trgovca ali zrežirano umetniško delo, pri drugem pa avtorica s pomočjo treh kamer snema koreografijo znotraj kopalnice zasebnega stanovanja in jo predvaja na zaslon v dnevni sobi. Omenjeni videi se bodo predvajali vse dni festivala ob 18h v galeriji Media Nox, le v petek jih bo možno videti že ob 17h. Vabljeni...
Miša Gams
TRETJI DAN PERFORME
TRETJI DAN PERFORME V ZNAMENJU NE-NAVADNIH OVC
Sreda se je začela z uličnim performansom 7 sekund, ki je tokrat potekal z enim samim igralcem – koreografom Sebastijanom Gečem, ki je v podhodu železniške postaje izvajal svojo koreografijo z namenom, da k sodelovanju pritegne potnike in mimoidoče. Njegovi ekipi je uspelo prepričati nekaj radovednežev, ki so prijeli za daljnogled in ga usmerili v smeri dogajanja. Zanimivo je opazovati različne variacije ene in iste predstave, katere koncept in koreografija ostaja vedno ista, a se zaradi lokacije in same arhitekture prostora spreminja pozicija in perspektiva samega gledalca. Danes bo performans skupaj z nagovorom mimoidočih in ponovitvami potekal kar tri ure in sicer v naseljih Nova vas, Pobrežje in Tezno, kar bo zaradi specifične zasnove blokovskih naselij prav gotovo velik logistični izziv za izvajalce.
Včeraj popoldne je v okviru performans predavanja Jaša, ki ga je prejšnji dan »obdeloval« Luka Martin Škof, obdelal gledališkega režiserja Mareta Bulca. In to kar v toaleti Umetnostne galerije Maribor, kjer so srečneži, ki se jim je uspelo prebiti na moški WC, videli to subverzivno dejanje, ki je trajalo več kot dvajset minut in je potekalo v popolni tišini. Jaša je namreč spustil hlače in se usedel na straniščno školjko, na glavi pa je imel pritrjeno fotografijo Mareta Bulca. V rokah je imel naključno knjigo Študentske založbe in kmalu se je zgodilo, da je ob njej zaspal. Ko se je zbudil, je olupil mandarino in jo začel metati v gledalce, ki so sprejeli izziv in mu jo bolj ali manj posrečeno vračali nazaj. Ko smo že mislili, da se bo interaktivni značaj performansa stopnjeval, je bilo performansa že konec. Njegov namen je bil opozoriti na dejstvo, da je tudi Mare Bulc samo človek z vsakdanjimi potrebami in banalnimi opravki, ki v svojem življenju potrebuje mir, da se lahko normalno olajša. Najbolj zanimivo pri vsem skupaj je podatek, da je bil tudi Mare Bulc prisoten kot gledalec, ki se je skozi performans hudomušno smehljal in dejal, da mu je koncept performans predavanj zelo blizu in da nepoznavanje med avtorji lahko služi kot prednost pri ustvarjanju performansov.
Sredin večer je zaključila predstavitev multimedijske instalacije z naslovom Ne-navadna ovca, ki se je odvila v Kulturnem inkubatorju. Miri Strnad (Miricota) in Tomaž Tomljanović (Dualik) sta se predstavila kot ustvarjalca modnih kreacij, ki jih nosijo ljudje z ovčjimi glavami, ki na predstavljeni video instalaciji ploskajo gledalcem in vstajajo ob vsaki zaznavi premikanja. Posebnost tega videa, ki ga je naredil Matej Jarc, je namreč v tem, da ga lahko vidimo iz obeh smeri – tako iz notranje strani Inkubatorja kot s ceste – in da ima pritrjen senzor gibanja, ki beleži premikanje na določeni razdalji in se na podlagi tega tudi ustrezno odziva. Pročelje oz. razstaviščni prostor Hiperfasada Kulturnega inkubatorja je tako bogato še za eno noviteto in s pomočjo dveh ogledal, ki imata natisnjen motiv ovčje glave in obrobo iz gledaliških luči, tvori zanimivo celoto, ob kateri postoji marsikateri mimoidoči. Na otvoritvi so avtorji med drugim predstavili koncept svoje inovativne stvaritve, razdelili torto v obliki ovce in v znak solidarnosti pozvali k meketanju vseh prisotnih. Idejno podlago njihove instalacije lahko vidimo v tem, da se kot nespametni potrošniki večkrat odzivamo kot čreda ovac. Avtorji so z omenjenim projektom pozvali k razmisleku na temo sodobne potrošniške družbe, ki je brezglavo naravnana k ustvarjanju profita, pri tem pa zanemarja unikatno, kreativno in kvalitetno plat produkta. Modne kreacije ustvarjalcev tako služijo kot protiutež utečenim blagovnim znamkam in pozivajo potrošnika k večji osveščenosti v družbi, ki z navidezno možnostjo izbire poraja še večjo potrebo po kloniranju izdelkov. Večer se je tako zaključil v prijetni atmosferi, saj je predstavitev obiskalo okrog petdeset radovednih ljudi, ki so bili navdušeni tako nad izvirnimi idejami kot nad pogostitvijo. Morda je k tako veliki udeležbi prispeval tudi »umetniški taksi«, s katerim je umetnica Nataša Berk krožila po mestu in pobirala zainteresirane ljudi, ki jih je nato pripeljala na »mesto zločina«. Njegov namen je poleg povsem praktične narave tudi v spoznavanju ljudi in njihovemu seznanjanju z umetniškimi dogodki.
Miša Gams