Intelektualna prostitucija kot uvod v letošnjo Performo
Festival Performa v letu 2012, ko je Maribor Evropska prestolnica kulture, izjemoma ne bo potekal le v ustaljenem terminu konec novembra – prvi dolgoročnejši dogodek 17. Performe z naslovom Intelektualne kurbe namreč napovedujemo že 25. maja, na dan mladosti, ko bomo Poštno ulico v Mariboru za dva meseca spremenili v Red Light District Maribor. Dogodek se bo pričel ob 20. uri, na otvoritvi bo na odru v Poštni ulici nastopila glasbena skupina Autodafé.
V mariborski četrti rdečih luči bodo vsak konec tedna med 25. majem in 28. julijem v umetniško predelanih odsluženih pohorskih gondolah delovale intelektualne kurbe različnih profesionalnih profilov – mlade intelektualke, ki bodo strankam nudile svoje znanje v obliki pogovora, nasveta, debate denimo o literaturi, umetnosti, antropologiji, filozofiji, psihoanalizi in drugih temah akademskega diskurza; seveda za ustrezno plačilo.
Poglavitni namen te, za marsikoga verjetno moralno sporne umetniške ulične akcije, je opozoriti na podcenjeno in podplačano ter vse pogosteje negativno vrednoteno intelektualno delo - na to, kakšna vse dela morajo opravljati mladi izobraženi ljudje, ki nikakor ne najdejo ustrezno plačanega in primernega dela ali zaposlitve na področju, za katerega so se izobrazili. Opozoriti na vsa poniževanja in sram, ki so povezani s tem, da so se iz dneva v dan prisiljeni samouprizarjati in na vse možne načine všečkati različnim subjektom, od katerih je odvisno, ali bodo lahko napaberkovali dovolj, da bodo pokrili račune za svoje osnovne eksistencialne potrebe. Marsikoga med njimi takšna življenjska situacija, v kateri slej ko prej prideš ob osnovno človeško dostojanstvo, pripelje do hude eksistencialne stiske, ki jo tisti najbolj ranljivi med njimi rešujejo tudi s samomorom – ampak o tem se ne govori; o tem se govori zelo malo oz. skoraj nič! Zato pa bo o tem – med drugim – spregovorila letošnja Performa, katere rdeča nit bo prav meja med javnim in intimnim, med znotraj in zunaj, med in in out, med sprejemljivim in nesprejemljivim oziroma tista nevidna črta in/ali link, ki obe entiteti ločuje in/ali povezuje.
Petra Kolmančič
Media Nox kot "bordel"
Hiša fantazij umetnika Jožeta Šubica
S prostorsko postavitvijo »Hiša vzhajajočega sonca / House of the rising sun« v mariborski galeriji Media Nox, akademski slikar Jože Šubic svoje umetniško ukvarjanje z objekti vodi naprej v smeri nam vsem tako ljube seksualnosti. Devetnajst lesenih zabojčkov je likovno domiselno obdelanih in opremljenih z vrsto (ne)uporabnih predmetov tako, da vsak tematizira drugačno seksualno fantazijo. Tu so: zaboj s falično konstrukcijo iz lego kock, skrinjica v narodnozabavno etnografskem slogu, v pliš odeta skrinjica z japonskimi kroglicami, zaboj s punčko Barbi v posebni opravi, pa zaboj s hlevskimi živalmi, celo z opremo iz čebeljega panja, s cerkveno spovednico, z medicinsko opremo, in tako naprej. Človeških figur ni v izobilju – zgolj par miniaturnih plastičnih igračk in glinena skulptura moške glave, sicer pa sami ready made predmeti, najdeni, preoblikovani in na novo sestavljeni v objekte, ki s premišljeno rabo klišejskih dodatkov pridobivajo očitna seksualna obeležja. Impresivna kolekcija je umeščena v galerijski prostor, ki doživi celostno simbolno preobrazbo v svojevrstni rdeči budoar, kjer se poleg razstavljenih objektov-rekvizitov vrti tudi seksualno eksplicitna animacija, tako da kletni del galerije spominja na porno sobano. Umetnik se ironično postavlja v vlogo nekoga, ki se spozna na najrazličnejše metode in pripomočke za intenziviranje seksualnega užitka. Pa da ne bi izgubljali preveč besed okoli spolne razlike (ki je seveda tu konkretno še kako na delu). Spričo dejstva, da gre za vprašanje seksualnega užitka, njegovega stopnjevanja, je videti dokaj priročna v feminizmu izdatno pregnetena Lacanova premisa, da je ženska tista, ki vendarle ve za užitek v njegovi »božanski popolnosti«, na katerem omejeni falični užitek moškega bolj ali manj uspešno participira. Pri tem pa ključno vlogo odigra fantazija. Kultna knjiga Nancy Friday o ženskih seksualnih fantazijah v z rdečim žametom odeti skrinjici namiguje, da utegne biti obljuba osvobojene ženske seksualnosti eno od vodil pri vsebinskem snovanju projekta. (Naj spomnimo, da je slovenski prevod – skupaj s knjigo moških seksualnih fantazij iste avtorice – v zgodnjih devetdesetih vzbudil veliko pozornosti kulturne in širše javnosti – kar lahko razumemo kot pokazatelja odpiranja kanalov javnega govora o ženski seksualnosti...)
Po tem, ko smo se pustili zapeljati radovednosti in humorni igrivosti te nenavadne scenerije, vendarle iščemo razlago, zakaj je človeška figura v ozadju oziroma zakaj denimo umanjka fascinantna ženska podoba, ki bi užitkaželjne vabila v svoj vrt naslade. Nobene podobe hotnice, »javne ženske«, uresničevalke najbolj divjih moških/ženskih seksualnih fantazij ni na spregled. Umetnik sestavlja, niza, kombinira simbole in metafore družbeno-spolno obeleženih želečih strojev, kar je videti v skladu s freudovskim naukom, da seksualna ravnanja v veliki meri obvladujejo nezavedni mehanizmi in avtomatizmi ponavljanja. Pri tem je na mestu vprašanje, v kolikšni meri gre tu za ženskam vsiljene domišljijske predstave, ki so nasledek pritiskov patriarhalne in seksistične družbe?
Nemara pa umetnika bolj kot lastna radovednost in navdušenje žene spoznanje, kako zelo je seks dandanes desubjektiviran, celo razčlovečen, kako pogoste in zaželjene so libidinalne investicije brez obveznosti, brez ljubezni, zreducirane na golo objektnost in potešitev spolnega nagona. Vse to je s pomočjo množične rabe informacijske tehnologije in vključenosti v nova socialna omrežja pospremljeno z vrsto javnih seksualnih ekshibicij in z masivno potrošnjo pornografije. Slednja ostaja naočitnejši izraz moških reprezentacij ženskega užitka. Če se nemara sprašujemo, kaj se je zgodilo s »skrivnim vrtičkom« ženskih seksualnih fantazij, z njegovimi viri v emancipatornih šestdesetih letih prejšnjega stoletja (Friday), lahko pri tem hitro ugotovimo, da fantazije postajajo vedno bolj sterilne, ujete v racionalno, utilitarno ustrojen svet tržnih izbir, informacij in množične potrošnje. Tako je poskus uresničenja prenekatere fantazije pospremljen z razočaranjem, obsojen na neuspeh. Parodiranje tovrstnih poskusov je umetnik z občutkom za podrobnosti prefinjeno vtkal v koncept postavitve, ki se z določeno sistematiko členi na vrstno možnih pripovedi. Celota zajema široko paleto domislic tako na temo popularnih kot tudi bolj obskurnih seksualnih praks. Je to umetniški eksperiment, provokacija, iskanje meja? V tej živopisni fantazijski krajini, kjer ni prostora za moraliziranje, so razni atraktorji – človeški, živalski, objektni, strojni, zgolj s slutnjo osupljivih dosežkov visoke tehnologije. Spričo vsesplošnega imperativa »interaktivnosti« v sodobni umetnosti zaboji s strojnimi mehanizmi učinkujejo mestoma primitivno (a ne v smislu banalnosti) in ganljivo komično, saj obiskovalce po otroško razveseljujejo s tem, da lahko sami premikajo kinetične »skulpture«. Prizorišča seksualnosti in užitka so sestavljena tako, da so zmožna delovati tudi kot prizorišča za reprezentacijo družbenih tabujev, frustracij, želja in fantazij, ki s svojo nesimetrično razgibanostjo gledalce pritegujejo k investiciji njihovih lastnih misli in občutkov. Tam je tudi skrinjica z zrcalom – da se nemara gledalec/gledalka ugleda kot junak/junakinja, ki ustvarja svoj lastni užitek? Spolna specifika pri tem ne more postati objekt pogleda, ampak se ponuja kot ogledalo, ki premešča užitek oziroma fantazije o užitku drugega onkraj vidnega. To pomeni tudi onkraj lahko dosegljivega, normalnega, obvladljivega uživanja, onkraj običajnega dojemanja sveta, jezika, pomena, telesa in spola. V tej optiki je Šubičeva umetnost zvedava in radoživa potrditev moči fantazije, v kateri je vse mogoče, kjer je prestopanje vsakovrstnih meja zavezano tisti etiki, ki je ni brez zvestobe svojim lastnim prepričanjem in načinom uživanja, a tudi ne brez empatije do drugega.
Mojca Puncer
Intelektualne kurbe
Red Light District Poštna ulica Maribor
Vsak petek in soboto od 25. 5. do 28. 7. 2012 med 21:00 in 24:00
Umetniški ulični performans Intelektualne kurbe humorno, dionizično ter družbenokritično obravnava (ne)izkoriščenost intelektualnega potenciala slovenskih izobraženk (oz. izobražencev, tudi moških prostitutov), ki jim sistem omogoči šolanje, vendar zanje ne najde primernega dela in delovnih mest. Intelektualke se še posebno v času ekonomske krize obravnava kot odvečen, nepotreben kader, čeprav nam vpogled v države, zibelke evropske humanistične znanosti, pove, da sta znanost in umetnost še kako družbeno in državotvorni.
Projekt intelektualne kurbe ponudi umetnicam in znanstvenicam zaslužek, ki jih bo morda odrešil kakšne urice prevajanja, lektoriranja, pisanja tekstov po naročilu, oblikovanja, urejanja spletnih strani, podplačanega dela pomožnih scenografk, dramaturginj, urednic, organizatork, pisk pop novičk za rumeni tisk ali kar brezposelnosti. Na delovnem mestu intelektualnih kurb bodo ponudile svojim strankam tisto, kar znajo najbolje: pogovor v okviru svojega področja delovanja in zanimanja.
Woody Allen, The Whore of Menza: »Moja žena je krasna, ne razumi me narobe. A z mano noče diskutirat o Poundu, niti o Eliotu. Tega nisem vedel, ko sva se poročila. Potrebujem žensko, ki bo spodbudila moj razum in za to sem pripravljen plačat. Ne potrebujem razmerja, hočem hitro intelektualno izkušnjo in potem si želim, da dekle odide. Sem srečno poročen moški.«
V času, ko kandidatka krščanske stranke zahteva, da se plakati predstave Glej, kurba! ne pojavljajo istočasno z njenimi oz. v kateremkoli času, ki obsoja kurbe kot temni madež družbe, projekt opredeljuje temeljne človekove pravice tudi za prostitutke, ki imajo v nekaterih državah Evropske unije legalno delovno mesto s pripadajočimi socialnimi prispevki. Obenem opozarja na mnogo večjo intelektualno prostitucijo, v katero smo prisiljeni za preživetje.
Moralno sporno? Seveda. Intelektualne kurbe so namenjene oralnemu užitku, pogovoru o literaturi, filozofiji, sociologiji, umetnosti. Lahko vas česa naučijo, lahko jih česa naučite, intelektualna interakcija pomlaja.
Zoran Srdić Janežič in Jana Putrle Srdić
Intelektualne kurbe so nastale v koprodukciji javnih zavodov Mladinski kulturni center Maribor, Zavod Maribor 2012 – Evropska prestolnica kulture in v partnerstvu z Zavodom za sodobne umetnosti in kulture Gulag. Avtorja projekta sta Zoran Srdić Janežič in Jana Putrle Srdić, producentka projekta pa programska koordinatorka Performe Petra Kolmančič.