Kustos: Mario Berdič Otvoritev bo pospremilo avtorjevo predavanje na temo Periodni model barv. Razstava bo na ogled do 20. 2. 2010.

Glavni financer Galerije Media Nox je Mestna občina Maribor.

Mecen Galerije Media Nox je Nova Ljubljanska banka d.d..

Vojko POGAČAR – Kratka biografija:

1950  rojen v Krškem, Slovenija,

1973  diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani,

1992–93 živel in delal v Parizu,

1993  član združenja likovnih umetnikov Paris – Belleville,

1993  član umetniške skupine 3H30, Paris – Bordeaux,

1997  član umetniške skupine AntArktika,

2000  pridobil Priznanje pomembnih umetniški del za področje industrijskega oblikovanja na ALU v Ljubljani,

2000  docent na Univerzi v Mariboru, Fakulteta za strojništvo, smer Inženirsko oblikovanje,

2006  dodatno predavatelj na Katedri za arhitekturo in prostor, Fakulteta za gradbeništvo,

in  na programu Oblikovanje in tekstilni materiali, Fakulteta za strojništvo,

Barvno logični traktat

V laičnem pogledu predstavljajo barve direktno pot za izražanje čustev od kar se uporabljajo, nezavedno ali ozaveščeno, s strokovnega stališča pa bo potrebno narediti še veliko na artikulaciji osnovnih konstituant govorice barv in njene gramatike preden bo lahko postala barva del sistema razvite in obvladane govorice vizualnega jezika.

Če vzamem za primer lingvistični razvoj jezika, ki se je pričel intenzivneje razvijati šele z Guttenbergovim izumom tiskarskega stroja, je šele ta omogočil, ne le resnično reprodukcijo in razširjanje tiskanih informacij, temveč tudi in predvsem intenzivnejše izobraževanje mnogo širših slojev kot kdajkoli prej. S tehnološkega stališča je tisk omogočal najprej razširjanje besedil s sestavljanjem lesenih ali kovinskih črk ter v začetku črno-bele risbe izvedene z gravuro ali tonsko jedkanico v kovinske plošče, kasneje pa je razvoj pripeljal do litografije, ki je omogočala tonski in kasneje tudi barvni tisk. Čeprav so bila risarska in slikarska stremljenja usmerjena v čim bolj verno upodabljanje stvarnosti, so se znanja, razumevanje in veščine obvladovanja perspektivičnega pogleda na trirazsežno stvarnost postopno in počasi razvijala. S času Renesanse je Fillipo Brunelleschi šele odkril perspektivični pogled, Durer pa je zasnoval nekak perspektivični stroj za risanje po optičnih zakonitostih, kar je le okorna zamisel zametka ogromnega fotografskega aparata. Do izuma fotografije so posamezni veliki mojstri (Durer, Van Dyck, Vermeer, Goya, Zurbaran, Ingres, itd.,) slikarsko in risarsko veščino že izpopolnili do fotografsko primerljive ravni upodobitve. S samim izumom fotografije pa se je pričelo novo obdobje neznosno lahkega in objektivnejšega slikovnega reproduciranja, kar je morda nekako skozi čas odvzelo smisel ali vsaj relativiziralo slikarska stremljenja za fotografsko-realističnim podobotvorjem in samim tekmovanjem s fotografijo.

Če pogledamo na dolgo razvojno pot jezikovne lingvistike z njegovo gramatiko vred, ki ga je v širšem zamahu omogočil tiskarski medij oziroma tiskarski stroj kot orodje, potem lahko nekoliko bolje razumemo dandanašnji položaj razvoja (s)likovnega komuniciranja in z njim barvnega. Barva je poleg njene multisemantične narave, osnovna nosilka vsakršne vizualne informacije. Ključno orodje za njeno objektivizirano in ponovljivo reprodukcijo pa je postalo računalniško okolje, ki je sicer še v silovitem razvoju. Vendar pa so hkrati, prav tako zaradi samih potreb pri razvoju računalniške tehnologije, postale izjemno pomembne razvojno naravnane številne in raznovrstne znanosti, ki se na različne načine dotikajo področja svetlobe in z njo povezanih barv! Vse te znanosti pa omogočajo teoretična izhodišča za nadaljnji tehnološki razvoj pomembnega dela računalniške tehnologije: to je vizualizacije, interpretacije, manipulacije s slikovnim gradivom, ponovljivostjo, hranjenjem itd. Skratka pojem in pomen barv predstavlja izjemno široko polje raznovrstnih problematik, poleg osnovne in ključne, da je barva opisovalec vsega slikovnega, kot smo že ugotovili!

Tako kot gre na nivoju tehnologije, na svetovni ravni za najširšo paleto raznovrstnih znanstvenih raziskav pa mora sedaj humanistični in filozofski del znanosti prispevati svoj delež v artikulaciji in v osmislitvi fenomenov barv in barvne gramatike.

Gledano iz lingvističnega stališča se je večina zahodnoevropskih jezikov razvila iz enotne indoevropske osnove, torej enega jezika, ki se je razvil v množico jezikovnih variacij in narečnih mutacij ter različic. In barve so za enkrat še vedno zapredene v tak indoevropski kokon univerzalnosti!  Obstaja torej enkratna priložnost in nedvomno še veliko pragmatičnih razlogov, da bi bilo smiselno barve ohraniti na ravni univerzalnega, internacionalnega jezika, a za ta namen bo potrebno temeljito artikulirati osnovne gradnike barvne lingvistike, da bo sicer lahko barva sploh postala internacionalni jezik.

Za bazično lingvistično pismenost se večina prebivalcev sveta usposobi v sistemu obveznega osnovnošolskega izobraževanja, ki je sedaj uzakonjeno skoraj po vsem svetu. Sam pa ne dvomim, da nas v bližnji bodočnosti že ne čaka podobna obveza za barvnim in slikovnim opismenjevanjem. A prej je potrebno postaviti temeljite osnove za ta multisemantični jezik!

Vojko Pogačar

MB, 21.01.2010