Matej Pečnikar (1975) je s študijem slikarstva začel leta 1995 na Accademia di belle arti di Brera v Milanu pri profesorjih Gottardu Ortelliju in Davidu Benatiju. Želja po novih izzivih in izkušnjah ga je leta 1998 preselila na Dunaj, kjer je nadaljeval s študijem slikarstva na tamkajšnji Akademie der Bildenden Kunste in tam leta 2001 tudi diplomiral pod mentorstvom profesorjev Markusa Prachenskega in Walterja Obholzerja. Od takrat naprej je živel na različnih koncih sveta, med drugim v Avstraliji, Veliki Britaniji, na Irskem in Nizozemskem. Izkušnje iz tujine so pustile velik pečat v njegovem osebnem in slikarskem razvoju.

VABLJENI!!!

Akad. slikar Matej Pečnikar predstavlja v Galeriji Media Nox MKC Maribor najnovejši slikarski cikel Naiven pogled v mešani tehniki olja in akrila na platnu, kot nadaljevanje dosedanjega opusa, vendar z nekoliko omiljeno ironično in groteskno ostrino. Na prvi pogled preprosto zasnovani, številčno reducirani in otroško naivno učinkujoči liki, praviloma izrisani z izrazito zunanjo in notranjo konturo (omrežja), posredujoč grafični vtis, se ob analitični presoji razkrijejo kot premišljeno zasnovane kompozicije. Hkrati lahko opazovalec šele od blizu odkrije bogato strukturirano slikovno površino, pastozno modelirano z lopatico, kot bi šlo za grobo tkane, težke, večslojne gobeline. Živalskim upodobitvam so se tokrat pridružile pokrajine z oblaki, cestami, stavbami, vključno z značilnimi simboli.  Umetnik namreč v svojih izjavah venomer poudarja mnogopomensko, dihotomno simboliko upodobitev s tematiko neprestanega duševnega boja (psihomahije) med človeškim razumom in živalsko nagonskostjo, med duhovnostjo in  podzavestjo, redom in kaosom, mirom in nasiljem, čustvovanjem in otopelostjo, pretvarjanjem in iskrenostjo ipd., pri čemer pa daje prednost naivnemu, nedolžnemu doživljanju okrutnega, nerazumljivega sveta in življenjskih pojavov, ki ga prizadevajo. Morda najbolj ekstremen in zgovoren primer je nekoliko starejša,  duhovita upodobitev Miki miške z ogromnim falusom v erekciji (na tokratni razstavi ni prisotna), izražajoč popolno nebogljenost človeškega bitja v živalski podobi, ki se mu dogaja nekaj prvinskega, česar ne razume. Očitno spolno zrelo bitje, simbol otroške naivnosti, se nahaja v absurdni situaciji, saj je pripravljen na parjenje, četudi osamljen in izgubljen bega v temačnem brezprostorju. Intimno doživljen je tudi ciklus Ukradeno srce, ki ga je Pečnikar nedavno razstavljal v steklenem atriju Mestne hiše v Ljubljani in ga najbolje predstavlja ptiček na veji s srcem v kljunu, kot bi šlo za ilustracijo kakšne ljudske pravljice ali pesmi. Enako predstavlja pričujoči cikel Naiven pogled podoba žrebička, točneje glave, upodobljene v značilni, za umetnika prepoznavni obliki omrežja (asociacije na mrežne osnutke digitalnih animacij), ki nedolžno zre v opazovalca. Nanjo navezuje tudi mrežasta podoba žrebička pod mavričnim lokom, ki formalno namenoma prehaja v čisti kič, vendar ohranja tehnološko kompleksnost likovne vsebine. Avtorja tokrat očitno najbolj zanima osebnostna problematika spontanosti in pristnosti, ki v današnjem svetu laži in pretvarjanja  izgubljata svojo vrednost. Z najnovejšim ciklom skuša Matej Pečnikar prebuditi v opazovalcu prvobitna občutja, ki ga usmerjajo k svojemu bistvu.

Mario Berdič