MKC UNDERGROUND FESTIVAL 2010

Dvanajsti Undeground festival prekinil dosedanjo tradicijo vsakoletnega dogajanja v mariborski Pekarni in se je predselil na snemalno prizorišče TV studia RTS. To mu je dalo bistveno drugačne okvire. Za tovrstne festivale gotovo nenavadne, saj je studio dvorana s stoštiridestimi sedeži, celoten festival pa bo posnela televizijska ekipa za TV oddaje. To je pohvale vredno, ker zanimanje elektronskih in večine vseh ostalih medijev za sodobno domače in tuje rockovsko underground ustvarjanje še nikoli ni bilo tako na dnu, kakor je dandanes. Mediji se dotaknejo zgolj dovolj uveljavljenih, razvpitih ali populističnih skupin, uveljavljajoče se pa so tako odrinjene, da lahko govorimo že o kulturni diskriminaciji in rasizmu do rock kulture v medijih na slovenskem.

V preteklosti je na tem enodnevnem festivalu nastopilo različno število skupin, od štirih in tudi do deset na večer. Letošnji je ohranil nekakšno zlato sredino števila nastopajočih, tako zaradi dolžine dogajanja kakor zaradi studijskih pogojev koncerta. Drugače pa ohranja vse dosedanje značilnosti in nadaljuje svoje glasbeno poslanstvo, ki ga lahko prav razumemo šele, ko se zazremo tudi v preteklost festivala. MKC underground namreč že od nastanka leta 1999 vsako leto širšemu okolju ponuja raznolik nabor nastopajočih domačih in tujih skupin. V grobem ga lahko opredelimo kot posrečeno kombinacijo, ki sega od novih do dlje časa delujočih skupin, včasih še z dodatkom gosta ali dveh iz tujine. Veliko nastopajočih je tudi iz širšega lokalnega okolja, s čimer hkrati pripomore k promoviranju glasbenega dogajanja v (severo)vzhodni Sloveniji.

Že samo ime festivala pove, da goji ponudbo neuveljavljene in širšemu občinstvu neznane glasbe, obenem pa je usmerjen v pokrivanje raznih oblik rockovskega ustvarjanja. Tako ohranja ponudbo glasbene zvrsti, ki zadnja leta (z izjemo že dobro uveljavljenih imen) ni razvpita ali nasploh popularna. S tako usmeritvijo ohranja živ stik s tradicijo in preteklostjo rock glasbe, na odru pa ponuja njeno raznoliko sodobno nadgradnjo. Za nameček med zadnjimi generacijami mladih rock glasba ni najbolj priljubljena, saj se večinoma bolj usmerjajo v druge, med vrstniki priljubljene zvrsti. Festival zato ponuja možnost kulturne izbire za vse tiste, ki ne podlegajo večinskemu, množičnemu in dominantnemu okusu. Z vsebinsko naravnanostjo presega zmes vsakovrstnih glasbenih slogov in zvrsti, kar je prepogosto značilno za festivale po Sloveniji, ki zato običajno nimajo nikakršne glasbene prepoznavnosti. Združuje pomembne glasbene, kulturne, ustvarjalne in socialne vidike aktualnega družabnega in festivalskega dogajanja v severozahodni Sloveniji z letošnjo spremembo prizorišča pa jim dodaja še medijskega.

Kljub nezanemarljivemu glasbenemu dogajanju v severovzhodni Sloveniji, Maribor z okolico ravno ne slovi po odzivu na kakovostno rockovsko ustvarjanje, zato ima takšen festival še dodatno težo, ker ponuja te glasbene vsebine v okolju, kjer se rock kultura ohranja in razvija izredno slabim pogojem navkljub.

Na kratko o letošnjih nastopajočih:

THE REAL THINGS (Ljubljana) so po raznih menjavah zasedbe od nastanka pred petimi leti danes trio kitare/glasu, basovske kitare/glasu in bobnov, ki goji sodoben rockovski izraz zgrajen na najžlatnejši ustvrajalni tradiciji svetovne rock kulture. Ponesrečeno se takšne skupine pri nas opisuje kot garažne, medtem ko so v resnici nosilci sodobne ustvarjalne nadgradnje tradicije.

POLSKA MALCA (Krško) je dobro znano ime iz zlatih časov popunkovskega rockovskega ustvarjanja. Skupina je v devedesetih letih prenehala delovati, se poskušala tako ali drugače obnoviti in tokratni nastop bo priložnost za preverjanje njene revitalizacije (v izvorni zasedbi basovskega kitarista in bobnarja z novim kitaristom) in njene značilne izraznosti instrumentalne glasbene govorice.

UROŠ PLANINC GROUP (Ce) je še ena, a konvencionalnejša instrumentalna rock skupina z dvema kitarama in klaviaturami v zasedbi, ki se največ napaja iz izrazito uveljavljene in konvencionalne rockovske preteklosti, zato bo toliko bolj zanimivo preveriti njeno inovativnost in nadgradnjo zgledov.

JOE AND THE RHYTHM BOYS (Maribor) so štiričlanska skupina s kontrabasom v zasedbi, ki že nakazuje navezavo na same korenine rock and rolla s country in hillbilly zvoki, navadno jim rečemo rockabilly. Tudi repertoar priredb in samo dveh lastnih pesmi govori v prid glasbenega poustvarjanja tradicije, medtem ko sam glasbeni slog opozarja na sicer v Sloveniji zanemarjeno, a eno najvitalnejših obdobij glasbenega ustvarjanja v času rojevanja rock kulture.

SZD (Apače) so skupina, ki preigrava izključno pesmi veteranske štajerske skupine CZD in so zato svojevsten in zanimiv pojav tako zaradi izbire glasbene izraznosti kakor zaradi poklona močni lokalni tradiciji. Primerjati izvirnike z obdelavo je najmanj zanimivo, če ne še kaj več, tako da bo njihov nastop na festivalu tudi izziv za razmislek o razmerju med ustvarjanjem in poustvrajanjem na področju neklasične glasbe.